Sporazumevanje čebel z mehanskimi dražljaji

Ali se čebele tudi pogovarjajo ?

dr. Janko Božič, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Ljubljana

Nazaj na Biologijo čebel

Nazaj na uvodno stran ČICa

Nazaj na stran Čebelarstvo v Sloveniji

Uvod

Ljudje si medsebojne odnose urejamo predvsem s pogovarjanjem. Pogovor smo v naši družbi privedli do meje, ko lahko en sam razgovor dveh svetovnih voditeljev privedeta večino človeštva na rob propada. Takšna nevarnost je danes nekoliko manjša kot je bila v preteklosti in to ravno zaradi medsebojnih pogovor.

V pogovorih ljudje uporabljamo jezik. Da poznamo nek jezik, moramo poznati dovolj besed in jih tudi pravilno zlagati v stavke. Pogosto pa to še ni dovolj za pravilno rabo jezika. Vedeti moramo še kakšne oblike stavkov so primerne za različne priložnosti.

Vsekakor  pri čebelah ne moremo govoriti, da uporabljajo jezik, do neke mere pa bi lahko rekli, da se pogovarjajo. Če privzamemo, da je osnova pogovora zamenjava nekih informacij, ali vsaj sprejemanja informacij od drugih osebkov in potrditev uspešnega sprejema, potem  lahko rečemo, da se tudi čebele pogovarjajo. Morda je še najbolj natančno, če namesto jezika in pogovora v primeru čebel uporabljamo sporazumevanje.

Za sporazumevanje je bistveno, da en osebek odda dražljaj, ki ga drug osebek sprejme in nato na nek način tudi odgovori. Dražljaji so lahko zelo različni. V panju so najpomebnejši mehanski in kemični dražljaji, zunaj panja pa tudi vidni. Mehanski dražljaj je lahko preprosto dotikanje med živalmi, oddajanje različnih tresljajev s katerim koli delom telesa ali pa celo oddajanje zvočnih dražljajev. Kemični dražjaji so lahko feromoni, ki jih izločajo živali, ali pa snovi, ki jih dobijo zunaj panja; na primer vonj paše. Na panjski bradi in na paši so lahko pomebni dražlajaji tudi drže telesa. Drža je pri ptičih in sesalcih pomemben dejavnik medsebojnega sporazumevanja, še zlasti je pomembna pri dvorjenju. Za čebele ne poznamo nobenega dokazanega pomena drže, to pa še ne pomeni, da jo lahko izločimo kot dražljaj za sporazumevanje. Kot primer naj navedem postavljene čebele na panjski bradi med praho, ali pa drže stražark. V nadaljevanju bom opisal najbolj poznane primere sporazumevanja med čebelami s pomočjo mehanskih signalov.

 

Temelj medsebojnega sporazumevanja čebel je otipavanje

Med tem ko čebele hodijo po panju, se srečujejo z drugimi čebelami. Večinoma gredo čebele kar ena poleg druge. V tem primeru se čebele otipavajo le po telesu. Pogosto pa se srečajo čelno in se takrat med seboj otipavajo s tipalnicami. V kolikor so čebele motivirane za medsebojno izmenjavo hrane, se lahko takšno otipavanje nadaljuje z bljuvanjem hrane ene čebele in sesanjem druge čebele. Na ta način se v čebelji družini prenaša hrana. Čebele izmenjujejo prinešeni nektar, med, matični mleček, vodo in druge snovi.

 

Z zibajočim plesom čebele sporočajo lego paše

Zibajoči ples najlažje opazujemo na satju opazovalnega panja. Če smo dovolj previdni, lahko opazimo zibajoče plesalke tudi na satju med pregledovanjem gospodarskih panjev. Plesalke se gibljejo po satju v obliki stisnjene osmice, velike približno dva centimetra. V prehodnem delu osmice, kjer plesalka spremeni smer obračanja, ziba z zadkom in hkrati brenči z oprsjem in krili. Zibanje je praviloma po levem in desnem obračanju v isti smeri. Smer zibanja glede na navpičnico se ujema s smerjo paše in sonca. Tudi v oblačnem vremenu čebele ohranijo smer sonca. Na podlagi naučenih orientirjev v okolici panja in na pašnih poteh ter njihove notranje fiziološke ure čebelam uspe najti smer sonca tudi v oblačnem vremenu. Neizkušene pašne čebele morajo imeti na voljo vsaj koščke jasnega neba, če že ne samega sonca. Zgradba čebeljih oči in delovanje možgan omogočata čebelam določitev položaja sonca tudi le z opazovanjem koščkov jasnega neba na osnovi različnih vzorcev polarizirane svetlobe.

Skica zibajočega plesa. Usmerjenost plesalke na satu med zibanjem je enaka usmerjenosti paše glede na lego sonca.

V vzorcu zibajočega plesa so tudi signali za oddaljenost paše. Kolikor daljše je zibanje, toliko bolj oddaljena je paša, in pogostejši sta potresavanje in pobrenčevanje med zibanjem, bližje je paša. Poleg signalov o kraju paše, čebele dobijo od plesalke vzorec nektarja in pašnih vonjav. Vonj paše je lahko že zadosten signal za uspešno iskanje paše.

Med zibanjem plesalka tudi brenči, zato je njena slika nekoliko neostra. Vanjo tišče spremljevalke in sledilke. Sledenje plesalk verjetno omogoča uspešen prenos plesnega sporočila na sledilke.

 

Detajl s slike z dotikanjem plesalke s tipalnicami

Na plesno sporazumevanje čebel ne vplivata le oddaljenost in smer paše. Velik vpliv imata tudi kakovost paše in fiziološko stanje čebel. Oboje določa motiviranost čebel za določeno pašo pa tudi njihovo vzburjenost, ki mora biti zadostna, da se ob primernih sprožilnih dražljajih vrstnic v panju sproži plesni vzorec v pravkar prispeli pašni čebeli. Čebele z otipavanjem in poskušanjem prinesenega nektarja spodbujajo pašne čebele k plesu.

Za raziskave plesnega vzorca in ugotovljene povezave s krajem paše plesalke je Karl von Frisch skupaj še z dvema raziskovalcema vedenja živali, Tinbergnom in Lorenzom, dobil Nobelovo nagrado. Poznejši raziskovalci so poskušali ugotoviti, kako čebele zaznajo plesne signale in ali jih lahko uporabijo pri iskanju paše. Za razumevanje prenosa plesnih signalov je pomeben pristop spremljevalk k plesoči čebeli. Temu večina raziskovalcev ni namenjala večje pozornosti. Z opazovanjem gibanja čebel okoli plesalke sem ugotovil, da jo nekatere čebele le opazujejo za krajši čas, nekaterim pa uspe slediti plesalki tik ob boku ves čas plesa. Takšno sledenje čebelam omogoča, da so med zibanjem plesalke tik ob njej, kar je prvi pogoj, da lahko zaznajo plesno informacijo brez oviranja sovrstnic. Čebele med sledenjem plesalke zaznavajo sestavljena znamenja zibajočega plesa. Z opiranjem tipalnic na plesalko zaznavajo njeno zibanje, poleg tega se tipalnice in dlačice na glavi vzburjajo z valujočim zrakom okoli brenčeče plesalke. Pobrenčavanje je verjetno pomembno, da se sledilke tesno približajo k plesalki. K sledenju čebele spodbujajo zaužiti vzorci nektarja, samo otipavanje pašnih čebel in še posebej piskanje teh čebel pa tudi nekaterih drugih vzburjenih čebel zaradi dotoka nove hrane v panj.

Čebele plešejo tudi na prostem. Takrat usmerijo ples neposredno glede na smer sonca, če niso v preveliki senci. V visečem roju plešejo čebele po čebeljih grozdih. Plesalke, ki jih opazimo v počivajočem roju, so lahko pašne čebele, poleg njih pa so tudi iskalke novega bivališča. Te označujejo novo bivališče podobno kot pašne plesalke. Na začetku, ko roj počiva, plešejo v različnih smereh, pozneje pa je opaziti čedalje manj plesnih smeri. Na koncu, tik pred odletom roja, pa opazimo eno samo plesno smer, ki označuje kraj novega bivališča. Med počivanjem v roju čebele izberejo kraj novega bivališča ob pomoči plesnega sporazumevanja. Kako natančno poteka ta izbira, ni pojasnjeno. Verjetno morajo iskalke novega bivališča slediti drugim plesalkam v roju in odleteti iskat bolj razburljiva bivališča, kar postopoma spodbudi do pogostejših plesov bolj razburjenih iskalk in izbire le ene same smeri odleta roja proti izbranemu kraju.

 

Čebele plešejo vedno, ko je v naravi dobra paša. Čim več je razpoložljive paše v naravi, tem več je plesalk v panju. Čebele običajno plešejo na satju, lahko pa jih opazimo tudi na drugih navpičnih panjskih površinah. Večina plesov je v bližini panjskega žrela. V temnem panju lahko čebele usmerijo zibanje le glede na navpičnico z zaznavanjem težnosti. Če so prisiljene plesati na vodoravni podlagi in v temi, jim ne uspe usmeriti zibanja v kako določeno smer. Po nekaj dneh plesanja na vodoravni površini in v temi je mogoče opaziti delno usmerjanje plesov v kompasne smeri (S-J, V-Z in vmesne smeri) , kar je eden od znamenj, da magnetno polje vpliva na zaznavo čebel.

Zemeljsko magnetno polje nima večjega vpliva na življenje čebel; deloma vpliva na usmerjanje satja v panju, če čebele nimajo drugih izkušenj. Magnetno polje vpliva tudi na manjše odklone v zaznavi smeri paše. Večje učinke je mogoče zaznati v breztežnostnem okolju ali v močnejših in nenavadnih magnetnih poljih. Značilna dnevna ritmika sprememb v zemeljskem magnetnem polju je lahko tudi eden od dejavnikov, ki uskljajuje notranjo fiziološko uro čebel z okoljem. Ne smemo pa pozabiti, da imajo čebele vedno na voljo še močnejše dnevne spremembe v okolju, zlasti temperaturo zraka in svetlobo.

Oglejte si video zibajočega plesa (1,19MB)

Ali čebele "zbujajo" vrstnice s stresanjem ?

Med običajnim pregledom čebel lahko na satju opazimo čebele, ki grabijo svoje vrstnice in jih močno stresejo. Če smo malo bolj pazljivi lahko še opazimo, da so te čebele zadovoljne tudi s satjem in celo satnim okvirjem. Glavni dražjaj za čebele je tresenje, ki se prenaša na podlago in razširja po panju. Prave sporočilne vloge tega vedenja še niso pojasnili. Znano je, da je v panju več stresajočih čebel in več stresanja tik pred rojenjem. Zdi se, da se je to vedenje razvilo kot nadomestno vedenje v položaju nasprotovanja dveh različnih motivacij čebel: iskanje paše oziroma zunanja-panjska aktivnost in zadrževanje pri panjskih opravilih.

 

Tudi čebele se obirajo med seboj

Poleg tega, da se čebele same temeljito čistijo, se je pri čebelah razvilo tudi socialno ali medsebojno obiranje (glej video - 1,06MB). V panju so opazili čebele, ki so specializiranje za obiranje vrstnic. Take čebele hodijo po panju in poskušajo obirati počivajoče čebele. Če čebela med poskusom obiranja razpre krila, obiralka nadaljuje z obiranjem. Najbolj pogosto čiščen del telesa je vratna regija, zadkov zažetek ( petiol) in krilni zglobi. To so tudi mesta, ki si jih čebele ne morejo očistiti s svojimi nogami. Zadek čebele le redko obirajo, še zlasti pa redko spodnjo stran zadka, ker se zadržuje varoja. Obiralno vedenj kranjske čebele se je najverjetneje razvilo zaradi zajedalskih pršic, ki se rade zadržujejo ravno na omenjenih mestih čebeljega telesa.

Včasih so obiralke tudi priložnostne čebele. Čebele so lahko izvane k obiranju s čistilnim plesom (glej video - 775KB). Ples ni nek ponavljajoč vzorec kot je to pri plesnem sporazumevanju. Te čebele se med čiščenjem pozibavajo na nogah sem ter tja ter nazaj in naprej. Takšno vedenje spodbudi bližnje čebele, da jo začno obirati.

Medsebojno obiranje čebel. Čebela obiralka obira krilni zglob čebele z razprtmi krili.

          Obiralka se med obiranjem čisti obustni aparat in noge

Petje matic in rojenje čebel

V panjih lahko včasih poslušamo zanimivo petje matic (glej video - 2,56MB). Kadar slišimo značilno prepevanje matic v panju je to znamenje, da je panj že enkrat izrojil s staro matico, v panju pa imamo že prvo izleglo matico, ki še ne zalega. Le ta čaka na naslednje rojenje, medtem pa išče še druge mlade matice, ki so tik pred tem, da se izležejo iz svojih celc imenovanih matičniki. Izlegla matica hodi po panju in s pritiskom na podlago piska z oprsjem v značilnim vzorcem tutanja. Najprej odda daljši pisk, nato pa nekaj krajših. Zvok se širi po podlagi, slišati pa ga je mogoče tudi zunaj panja. V bližini tutajoče matice čebele med tutanjem otrpnejo. Pravi biološki pomen tega pojava ni pojasnjen. Možno je, da si s tem matica utira pot po panju, ko izkoristi trenutek mirovanja čebel ob koncu tutanja. Na to oglašanje vandrajoče matice se lahko odzovejo matice v matičnikih s kvakajočim petjem, ki je v nekoliko nižjem tonu in sestavljeno iz bolj ali manj enakih piskov. Pogostost prepevanja se močno stopnjuje na dan izleta roja. Matice v matičnikih se poskušajo pregristi na prostost, vendar čebele tiščijo v že nagrizen pokrovček tako, da matici ne uspe priti na prostost. Tik pred izrojenjem v panju naraste vzburjenje, h kateremu veliko pripomore tudi prepevanje matic. Poleg vibracijskih signalov matic pa se pred rojenjem poveča pogostost stresanja čebel. V panju se poveča število čebel, ki hodijo po satju in stresajo druge čebele, včasih pa tudi samo podlago. Pred rojenjem se poveča tudi pobrenčavanje čebel, ki nekoliko spominja na posamezen pisk matice, vendar z nekoliko višjo frekvenco. Vsa ta vedenja matic in čebel pripomorejo k naraščanju vzburjenja v čebelji družini, ki tik pred izletom preide v vsesplošno norenje po panju in iskanje panjskega izhoda. Čebele iz panja izletajo, kot bi jih kdo izstreljeval iz panjskega žrela. Med bruhanjem čebel iz panja, izleti tudi že izlegla matica, poleg tega se sprosti pritisk na še neizlegle matičnike. Mlajše matice se lahko izležejo že med samim izletanjem čebel v roj. Če so dovolj urne, lahko dobimo v izletelem roju tudi po več matic, sicer pa počakajo v panju s čebelami, ki jim ne uspe izleteti z rojem.

Zaključek

Poleg tukaj opisanih načinov sporazumevanja je vredno še omeniti kemično sporazumevanje. Pri čebeljem plesu sem že omenil pomen vonja paše, poleg tega pa čebele, zlasti pa še matica izločajo posebne vonjave s katerimi urejajo tako razvoj čebel delavk, kakor tudi njihovo aktivnost.

Lahko bi rekli, da je v panjih živahno kot na kakšnem velikem mestnem trgu, kjer se veliko prodaja, poje, govori, včasih pa se tudi demonstrira.

Vprašanja:

1. Kaj lahko sproži medsebojno otipavanje čebel ?

2. Kako čebele sporočajo smer paše ?

3. Ali čebele dobijo še kakšno informacijo od plesalk razen smeri in oddaljenosti paše ?

4. Zakaj čebele verjetno stresajo druge čebele v gnezdu?

5. Kateri del telesa obiralkenajpogosteje čistijo drugim čebelam ?

6. Kdaj prepevajo matice ?

7. Katera matica tuta in katere kvaka ?

Nazaj na začetek

 Nazaj na Biologijo čebel

Nazaj na uvodno stran ČICa

Nazaj na stran Čebelarstvo v Sloveniji