Izkoriščanje čebeljih paš

dr. Janko Božič, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Ljubljana

Uvod

V tej lekciji bo podanih nekaj napotkov za boljše izkoriščanje čebeljih paš

Čebelarska opravila in pojavljanje čebeljih paš

Vsak čebelar, ki želi izkoristiti pašo, mora zato pripraviti čebele. Priprave se praktično začno že v jeseni, ko zazimljamo čebele. Ne glede na pojav prvih paš, moramo zazimiti živalne in številne družine. Ne le, da take družine lažje prežive zimo, v spomlad pridejo številneješe in bolj zdrave. Z njimi lahko računamo že na prvih pašah. Le redki čebelarji v Sloveniji se zavedajo, še manj pa to skuša uresničiti, da bi imeli pripravljene čebele že za medenj divje češnje in javorjev. Večina čebelarjev spusti to pašo, ker se na njej razvijajo čebele. V kolikor ne znamo uspešno krotiti rojenja, je morda to še v redu. Pogosto se namreč zgodi, da neizkušenemu čebelarju čebele nato izrojijo tik pred akacijevo pašo, ki pa je ponavadi le obilnejša od paše na divji češnji in javorjih. Seveda si pa vsak čebelar želi izkoristiti čim več paš. To pa je mogoče s pravilno uporabo protirojilnih ukrepov. Pri nas je še vedno najbolj v navadi prestavljanje pokrite zalege in narejanje rezervnih družin, v svetu in tudi pri nas pa se poleg enostavnega širjenja velikosti panja čedalje bolj uveljavlja večmatični sistem. Ne glede na uporabljeno tehnologijo in vloženo delo moramo za čim večje donose paziti, da imamo v času paše čim večjo množico pašnih čebel, poleg tega pa še dobre matice, prisotno odkrito zalego in dovolj prostora v panju. Vse skupaj pripomore k večjim prinosom medu. Če upoštevamo, da razvoj čebel traja 21 dni in da je največ pašnih čebel starih okoli tri tedne, potem moramo omogočiti čim večeje zaleganje 40 dni pred pašo. Veliko paš se pri nas že naravno razporeja v ciklih blizu 40 dni, seveda pa v kolikor narava zataji, moramo čebelam pomagati z dražilnim krmljenjem. Krmljenje ima poleg zagotovitve stalnega dodtoka hrane v panj še dodaten učinek na čebele. Pašne čebele bodo še bolj iskale morebitne vire v naravi in tako še temeljiteje pobrale nektar, ki ga je vedno nekaj na razpolago.

Kako čebele izkoriščajo pašne vire ?

Ko se določamo o stojišču za čebelnjak, je pomembno, da poleg poznavanja razširjenosti medonosnih rastlin, poznamo kako čebele izkoriščajo pašne vire. Najprej si poskušajmo predstaviti čebelo, ki išče novo pašo. Iz opazovanj pred panji poznamo, da čebele, ki iščejo pašo, krožijo pred panji in iščejo pravo smer za iskanje. Glede na to, da imajo čebele dobro razvit vid, verjetno hitro opazijo večje cvetoče površin. Čebel alhko na 100 m opazijo cvetoče drevo ali večji cvetoč grm, na 200 m mora biti že viliko drevo polno cvetja ali pa primerljiva njiva. Na razdalji 500m in več pa lahko opazijo le večje cvetoče sestoje. Poleg iskanja z vidom, lahko čebele uporabijo vonj. Pogosto čebele spoznajo vonje dobrih paš že v panju (o tem sem govoril v opisu plesnega sporazumevanja) in nato zunaj panja iščejo znane vonje. Vonji paš se ne razširjajo v vse strani enako. Ponavadi jih nosijo vetrovi. To pa pomeni, da čebele lahko hitreje najdejo priveterne paše kot odveterne. Ob obilnejšem medenju posameznih sestojev čebel vspostavijo prave letalne koridorje, ki so lahko tudi v veliko pomoč pri iskanju paše.
Pri izbiri stojišča je pomembno tudi to, da so se čebele sposobne pomikati za pašo. To je pogost pojav ob gorskih grebenih zardi višinskih razlik vrazvoju rastlinja. V kolikor imajo čebele na voljo rahel vzgonski veter, potem nekoliko večja razdalja ne pomeni bistveno večje porabe energije za prinešeni nektar.
Čebelarji se pogosto srečajo s težavo, da čebele ne primejo mane. Možna sta dva razloga. Prvič, da mana ni dovolj dobra in drugič, da čebele ne najdejo mane. Iskanje mane je za čebele silno težko. Nimajo na razpolago cvetočih krošenj in močnih vonjav. Ko enkrat najdejo pašo, se lahko naučijo tudi najmanjših znakov v okolju, ki so prisotni na krajih s primerno mano. Iskanje mane lahko pospešimo z dražilnim krmljenjem. V sladkorno razstopino lahko stremo še nekaj vejic nabranih pod medečimi drevesi. Tako bodo čebele vsaj deloma usmerjene v iskanje. Nekateri čebelarji imajona stojišču, kamor imajo namen prepeljati čebele, postavljen kakšen panj za izvidnico. Že navajene čebele se tako vletijo v pripeljane panje.

Kartiranje medonosnih rastlin

Z navadnim ogledom terena v času cvetenja lahko dobimo površno oceno o količini paše na nekem kraju. To lahko zadostuje, da si izberemo okvirno lokacijo za stojišče. V kolikor želimo natančnejšo oceno površine posameznih medonosnih rastlin pa moramo razširjenost in pogostost primerno vrisati v karto. V kolikor to delamo za posamezno stojišče, potem moramo podrobno vrisati površine v obsegu enega kilometra. Pri preračunavanju površin je koristno posebej oceniti površine znotraj kroga 500 m in ostalega dela do 1km. Čebele namreč dobro iskoristijo pašo do 500 m, nato pa je izkoristek čedalje slabši. Za tovrstno kartiranje so najprimernejše topografske karte v merilu 1:5000. V kolikor želimo kartirati večje površine pa so primerna tudi manj natančna merila. Površine posameznih medonosnih dreves najlažje ocenimo v času cvetenja. S karto se postavimo na nasprotna pobočja, še bolje pa je, če je na voljo kakšen stolp na vzpetine, lahko pa nam priskoči na pomoč kdo z motornim zmajem ali pa balonarv in nam poslika cvetoče sestoje. Nekoliko težeje je ločeno kartiranje smreke in jelke. Za natančnejšo oceno deleža posameznega iglavca, se je potrebno napotiti v gozd. V karto je koristno vrisati tudi posamezne kmetijske površine, še zlasti travnike.

Izbira stojišč

Ko že malo bolje poznamo pašo v kraju, kamor bi želeli postaviti svoj čebelnjak, se lahko že dokončno odločimo o sami lokaciji. Za postavitev čebelnjaka pa ni dovolj le poznavanje paš, ampak je še pomebneje poznavanje mikroklime in reliefa. Čebelnjak mora stati na lokaciji, ki je nekoliko toplejša od bližnje okolice, vendar ne na močni pripeki. Najbolj primerne so zatišne ovale na prisojni legi z nekaj manjšimi listavci, najbolje s sadnim drevjem. Izogibajte se sliv in drugega trnastega drevja v bližini čebelnjaka. Ogrebanje rojev z bodečih vej je lahko zelo neprijetno. Z izbrane lokacije morajo imeti čebele čimlažji dostop do najpomebnejših paš v okolici. Čebele bodo najhitreje našle pašo, če jo bodo lahko opazile že med kroženjem izpred čebelnjaka. Pomebno je tudi, da v okolici čebelnjaka ne pihajo premočni vetrovi, ker le ti ovirajo čebele pri letenju. V sezoni se lahko čebele bolj uletavajo v odveterne panje, v zimskem času pa jih veter zbije v sneg. Veliko začetnikov se sprašuje, kako obrniti čebelnjak. Največkrat izkušeni čebelarji priporočajo usmeritev proti soncu ob 11 uri. Upoštevati morate geografsko uro ali pa preprosto usmerite čebelnjak za 15 stopinj proti vzhodu od južne smeri. Nekatere prisegajo v nekoliko bolj vzhodno usmeritev, da se čebele podajo na pašo že s prvimi sončnimi žarki, drugi pa raje usmerijo čebele proti zahodu, da ne bi prezgodaj letele na pašo, ko v naravi še ni pravega medenja. Pri usmerjanju čebelnjaka se moramo zavedati, da lahko na ta način zajamemo več ali manj sončnih žarkov, ki ogrevajo panje, po drugi strani pa moramo paziti tudi na lokalne zančilnosti, da ne usmerjamo čebele v večje ovire.

Fenogram medenja

Fenogram je grafičen prikaz poteka medenja skozi leto. Lahko se zadovoljimo s prikazom glavnih medonosnih rastlin. Pašo ocenimo glede na razpoložljivo površino, kakor tudi glede na izdatnost rastline. Za vsakdanjo rabo je dovolj, da prikažemo pašo s kategorijami kot so: ni paše, slaba, dobra, zelo dobra in odlična paša. Ponavadi imamo čebelarji fenograme v glavi, še bolje je, da si ga narišemo na papir. Fenogram nam daje osnovne usmeritve pri načrtovanju glavnih ukrepov pri čebelah.

Sajenje in setev medonosnih rastlin

Če imamo malo čebel na stojišču, lahko s sajenjem in setvijo medonosnih ratlin bistveno izboljšamo pašne pogoje. Seveda moramo računati, da posajena drevesa in grmi rabijo nekaj let, da sploh začno cveteti in mediti. Če želimo takoj izboljšati pašne razmere, se lahko odločimo za setev medonosnih rastlin. Imamo kar nekaj zelo medovitih kulturnih rastlin: oljna repica, sončnica, facelija in ajda. V kolikor sejemo le zaradi čebel, potem je najboljša odločitev facelija, drugače pa moramo upoštevati še drugo gospodarsko plat sajenja medonosnih kulturnih rastlin.

Prevažanje čebel na pašo

Tovrstna usmeritev čebelarjev je kar pogosta v drugih alpskih državah. Pri nas so včasih čebelarji bolj iskoriščali visokogorje. V poletnih mesecih so nosili panje na hrbtih v planine. Ker je malo možnih dostopov v visokogorje z vozili, to pašo težko izkoristimo. V kolikor že ni mogoče s traktorji pripeljati čebele na same visokogorske planine, jih pa lhko vsaj pripeljo v njihovo neposredno bližino v kako ozko alpsko dolino. Tako se lahko čebele pasejo po bližnjih pobočjih.

Vprašanja:

1. Kako se pojavljajo čebelje paše ?

2. Kaj pomeni odaljenost paše za njeno izkoriščanje ?

3. Na kaj moramo paziti pri izbiri stojišča ?

4. Kaj opisuje fenogram medenja ?

5. Kako lahko izboljšamo čebeljo pašo ?

Viri:

Domači vir: Janko Božič, Od čebele do medu, Izkoriščanje paš st. 159-161, Kmečki glas 1998.
Tuji vir: Mark L. Winston, The biology of honey bee: The collection of food, st. 169-180, Harward University Press 1987

Nazaj na začetek

Nazaj na Biologijo čebel

Nazaj na uvodno stran ČICa

Nazaj na stran Čebelarstvo v Sloveniji